ponedeljek, 27. marec 2017

Vrnitev k formi: usoda obreda je usoda Cerkve



Našim bralcem toplo priporočamo v branje članek, ki ga je za ameriško intelektualno revijo o religiji in družbi First Things nedavno sestavil znani nemški pisatelj, dramatik in katoliški publicist Martin Mosebach. Članek nosi naslov Vrnitev k formi: usoda obreda je usoda Cerkve (nemška različica, angleška različica). S številnimi literarnimi priznanji nagrajen pisatelj se v svojem obsežnem opusu med drugim posveča vprašanjem estetike, umetnosti in liturgične zavesti. V mednarodnih katoliških krogih je zaslovel predvsem z leta 2007 objavljeno polemično knjigo Herezija brezobličnosti. Rimska liturgija in njeni sovražniki (Häresie der Formlosigkeit. Die römische Liturgie und ihr Feind). Na tem mestu bralcem našega bloga posredujemo povzetek oziroma priredbo nekaterih odlomkov omenjenega članka, ki naj služi kot spodbuda k branju celotnega besedila.

- - - - - - - 

Ko je papež Benedikt XVI. leta 2007 v širini svojega srca in razuma izdal motuproprij Summorum pontificum, ni zgolj ponovno vključil tradicionalni rimski obred v življenje Cerkve, temveč je tudi nedvoumno razglasil, da tradicionalni rimski obred ni bil nikoli prepovedan in ne more biti nikoli prepovedan. Noben papež in noben koncil ne razpolaga s takšno avtoriteto, ki bi mogla razveljaviti ali prepovedati obred, ki je tako globoko ukoreninjen v zgodovini Cerkve. Kar je bilo katoliški Cerkvi in številnim njenim svetnikom stoletja sveto, ne more biti v določenem trenutku razglašeno za škodljivo ali celo prepovedano. Benedikt je ob tem pojasnil, da obstaja le en rimski obred v dveh oblikah – tradicionalni oziroma starejši (usus antiquior) in novejši (novus ordo). Na tak način je bila tradicionalna oblika rimskega obreda ponovno polnopravno vključena v osrednji liturgični tok rimskega oziroma latinskega dela katoliške Cerkve. Papež je izrazil željo, da bi obe obliki rimskega obreda dopolnjevali druga drugo ter posledično bogatili celotno Cerkev. 

Omenjanje medsebojnega dopolnjevanja obeh oblik in bogastva za celotno Cerkev ima svojo globoko utemeljitev. Benedikt je namreč verjel v organski razvoj liturgije. Obsojal je revolucijo na liturgičnem in teološkem področju, ki je sovpadla z revolucionarnim letom 1968 in od tod napačnimi (pretirano liberalnimi) interpretacijami drugega vatikanskega koncila. V prelomnem letu 1968 je videl povezavo med liturgično in širšo kulturno revolucijo, nasprotujočo spoštovanju izročila, kontinuitete in organske rasti. Liturgično reformo po drugem vatikanskem koncilu, predvsem pa njeno grobo in zaletavo izvedbo, je štel za izraz teptanja duha Cerkve in dediščine preteklih generacij. Rešitev za splošno opustošenje na liturgičnem področju je prepoznaval v postopnem zbliževanju starejše in novejše oblike rimskega obreda, ki bi sčasoma privedlo do nekakšne sinteze in tudi uradne »reforme reforme«, to je izdaje prenovljene različice novega (pokoncilskega) rimskega obreda oziroma misala, ki bi se bolj približal tradicionalni obliki in posledično odražal organsko rast novega iz starega. Pri vsem tem je ključnega pomena zavedanje, da konstitucija drugega vatikanskega koncila o liturgiji Sacrosanctum concilium (1963) niti približno ni zahtevala ali opravičevala tako vseobsegajoče in revolucionarne liturgične reforme, ki je koncilu sledila in se utrdila z novim rimskim misalom iz leta 1969. To nadalje pomeni, da Benediktova želja po »reformi reforme« nikakor ne pomeni zavračanja drugega vatikanskega koncila. Benediktova »reforma reforme« po svojem bistvu predstavlja nastavek za pristno liturgično reformo, kakršno je predpostavljala večina koncilskih očetov – liturgično reformo kot organsko rast in ne prelom z dediščino prednikov.

Današnji postmoderni čas zaznamuje zasmehovanje simbolov, podob in urejene forme. Duh časa, tudi znotraj katoliške Cerkve, pogosto ne dopušča, da bi urejena in simbolno izpovedna forma nagovarjala človeka, iščočega pristno duhovnost in resnico. V času poljubnosti in kaosa na področju umetniške in duhovne ponudbe je vsakršno nadaljnje eksperimentiranje z rimskim obredom, ki se je razvijal skozi stoletja, izjemno škodljivo in posledično usodno tako za intelektualno kot tudi duhovno stanje katolištva. Za razliko od velikega dela sodobnih katolikov je povprečna nepismena kmetica s konca 18. stoletja dobro vedela, da se med mašo nahaja pred resničnostjo Kristusove žrtve Bogu Očetu za odrešenje sveta. Tako je, čeprav nepismena in nerazgledana, mašni obred poznala in doživljala v temelju ustrezno. Medtem pa velik del sodobnih katolikov, ki pri novem rimskem obredu, prevedenem v ljudske jezike, navidezno razume vsako izgovorjeno besedo, težko dojame resnost in veličino trenutka, ki mu prisostvuje. Nova oblika rimskega obreda, ki je tako močno spremenila in delno celo izmaličila predhodno liturgično izročilo, ne omogoča več tolikšne simbolne izraznosti in didaktičnosti, kakor je to še ohranjeno v njegovi starejši oziroma tradicionalni obliki. Obnovitev spoštovanja do liturgične forme in s tem obuditev liturgične zavesti je torej pot k prenovi katoliške Cerkve. Brez ustrezne forme je namreč še tako dobra vsebina hitro izgubljena ali vsaj izkrivljena. Odločitev za »reformo reforme« je tako eden izmed pravih odgovorov na znamenja časa in začetek preseganja krize, v kateri se utaplja katoliška Cerkev.

torek, 21. marec 2017

Kako je umrl France Prešeren



Eden najboljših pokazateljev celotnega človekovega življenja je njegova smrt. Za ljudi, ki so umrli najbolj sramotne in nesrečne smrti, smemo upati, da so uspeli v poslednjem trenutku obuditi popolno kesanje. Določeni ljudje pa umrejo na tako lep način, da smo lahko skoraj gotovi, da so bili ali še bodo – po dobi očiščevanja v vicah – deležni zveličanja. Eden izmed takih je tudi največji slovenski pesnik, dr. France Prešeren.

ŽIVLJENJE

Prešeren, bi kdo rekel, tista nemoralna liberalna pijandura, ki je ponoči v pijanski omami pisala pohujšljive zbadljivke?! Res je. Alkohol iz človeka izvleče vse najslabše. Kmalu zatem pa pride streznitev, ostane teža greha in bednost življenja brez posvečujoče milosti. Daleč od tega, da bi želel zanikati Prešernove grehe, njegove napake in razuzdano življenje. Obstaja pa nekaj, kar nesrečnika dela velikega. To je ljubezen. Prešeren je resnično ljubil. Verjel je v resnico, dobroto in lepoto. Radodaren je bil in občutljiv za stisko ljudi. Duhovnikov ni zaničeval in hodil je k sveti maši, tisti, ki je bila brez pridige.



UMIRANJE

Liberalci so si zelo želeli predstaviti, da je bil Prešeren do smrti brezveren, veri sovražen (kar nikoli ni bil) in so nato enostavno trdili, da so ga krščansko umreti prisilili cerkveni ljudje in sorodniki. Drugačna podoba pa izvira iz pesnikove izpovedi in iz izpovedi različnih prič.

Dva meseca pred smrtjo je Prešeren že ležal na smrtni postelji, jedel ni več skoraj nič. Lenki je takrat dejal: »Jaz zadnje čase le Sveto pismo berem, posebno iz Starega testamenta; najlažje mi je v latinskem jeziku. In pa Tomaža Kempčana v nemškem jeziku berem.«

Zaželel si je tudi knjigo, ki bi govorila o pripravi na smrt. Dobil jo je od dekana Jožefa Dagarina.

Po Kranju so nekateri govorili, da se ne bo pustil prevideti. Sam pa je Lenki povedal: »Le nobeden naj tega ne govori. Vse bom dejal v red in klical gospoda (duhovnika), ko bom vedel, da mi je huje. Jaz nisem nikoli mislil, da bi se ne pustil prevideti.«

Sam je poslal po duhovnika, dekana Dagarina. Ta ga je spovedal, naslednje jutro pa obhajal in mazilil.

Nekajkrat so ga slišali reči, ko so mu ponujali vode, da se je spominjal Kristusa. Mdr. je rekel: »Ne, tudi Kristus na križu je bil žejen in ni pil vode.« In tudi: »Saj si ti, Kristus, na križu še hujšo žejo trpel«.

SMRT

Prešeren je umrl 8. februarja 1849 v Kranju. Zjutraj, malo pred smrtjo, je rekel: »Kmalu bo treba pred sodbo iti.« Sestra Katra pa je povedala, da je bilo takole: » Tisto jutro februarja 1849 pa je ležal tako tiho, tako mirno. Meni se je sanjalo, da je neki menih stopil k doktorjevi postelji in ga žegnal. Kakor sveti Frančišek Ksaverij iz Rodin, kjer je bil (France) krščen, se mi je zdel. Zbudila sem se. Hitela sem pogledat in videla sem, da umira. Nismo k umirajočemu mogli sklicati več ljudi. Tako hitro je bilo. In ob osmih je umrl. Je kar zaspal. Tako lahko je umrl.«

Ko je bil na parah, je bil »tako lep«, se je spominjala Katra. Fran Potočnik pa je dejal, da je bil njegov obraz miren in skoraj nič spremenjen, da sta bili le ustnici trdo stisnjeni.

NEBESA!

Priznati moramo, da Prešeren ni bil organiziran, redno prakticirajoč katolik. Smemo pa trditi, da ni črtil Boga. Pravil je da ima teto na Šmarni gori in da se ne smemo umikati nikomur – le Bogu in pravici. Zastonj ga je glede na njegovo burno življenje umeščati na eno ali drugo stran. Preko njegovega umiranja in smrti pa ga smemo uvrstiti na pravo stran. Človek, ki se preko milosti dolgotrajne težke bolezni zbliža z Bogom, bere o njem, se na srečanje s Sodnikom pripravlja in svoje trpljenje daruje Bogu ter je pred smrtjo previden, je na poti v nebesa. 

Z utemeljenim upanjem lahko torej molimo za pokoj njegove duše. Naslednjič, ko se bo kdo oglasil in vprašal, zakaj praznujemo Prešernov praznik na dan njegove smrti, se spomnimo najprej načina njegove smrti. Predvsem pa tega, da je smrt rojstvo za nebesa!


petek, 17. marec 2017

Tradicionalna liturgija: Trst - postni in velikonočni čas 2017



V Trstu, v cerkvi Blažene Rožnovenske Marije, Piazza Vecchia, bodo tradicionalne latinske svete maše in druge pobožnosti v zadnjem delu postnega in v pričetku velikonočnega časa potekale po naslednjem urniku:
 

Sobota, 18. marec
19.00 – brana sveta maša s petjem

Nedelja, 19. marec – tretja postna nedelja
18.30 – slovesni križev pot, blagoslov z relikvijo svetega križa

Ponedeljek, 20. marec – sv. Jožef
09.00 – peta sveta maša
18.30 – pete večernice

Sobota, 25. marec
18.30 – pete večernice
19.00 – brana sveta maša ob spremljavi orgel; po sveti maši odveza ob parah

Nedelja, 26. marec – četrta postna nedelja
09.45 – slovesne jutranjice
18.30 – slovesni križev pot, blagoslov z relikvijo sv. križa in njeno poljubljanje, odveza ob parah

Sobota, 1. april – I. sobota – slovesni pričetek štirideseturne pobožnosti
17.30 – peta sveta maša: zbor bo pel sveto mašo A. Lottija (+1740) v polifoniji in gregorijanskem koralu. Po sveti maši evharistična procesija po ulicah okrog cerkve. Po vrnitvi v cerkev adoracija do 22.30, ko bo blagoslov z Najsvetejšim.

Nedelja, 2. april – Tiha nedelja
17.30 – brana sveta maša s petjem
20.00 – Pasijon po Janezu – J. S. Bach (+1750). Ob koncu slovesni blagoslov z Najsvetejšim

Petek, 7. april – I. petek
18.30 – križev pot
19.00 – brana sveta maša z izpostavljenim Najsvetejšim – coram Sanctissimo Exposito

Sobota, 8. april - praznovanje Cvetne nedelje
17.30 – slovesni blagoslov oljčnih vejic, procesija in slovesna peta sveta maša. Zbor bo pel Missa Brevis G.P. Palestrina in proprij v gregorijanskem koralu.

Nedelja, 9. april - Cvetna nedelja:
10.00 – brana sveta maša
18.30 – slovesni križev pot, blagoslov z relikvijo svetega križa in njeno poljubljanje

Ponedeljek, 10. april - Veliki ponedeljek:
18.00 – brana sveta maša

Torek, 11. april - Veliki torek:
18.00 – brana sveta maša

Sreda, 12. april - Velika sreda:
18.00 – brana sveta maša
21.00 – slovesne Tenebrae

Četrtek, 13. april - Veliki četrtek:
18.30 – sveta maša in Coena Domini
21.00slovesne Tenebrae

Petek, 14. april - Veliki petek:
15.00 – slovesna liturgija Kristusovega pasijona
18.00 – križev pot, slovesna procesija  s kipom umrlega Kristusa in relikvijo svetega križa. Na koncu Miserere in poljub relikvije-
21.00 – slovesne Tenebrae

Sobota, 15. april - Velika sobota:
21.00 – slovesna vigilija in slovesna peta sveta maša

Nedelja, 16. april - Velika noč:
10.00 – brana sveta maša
11.00 – slovesna sveta maša
18.30 – slovesne večernice, blagoslov z relikvijo svetega križa

Ponedeljek, 17. april - Velikonočni ponedeljek:
10.00 – brana sveta maša
11.00 – slovesna sveta maša
18.30 – slovesne večernice

Sobota, 22. april - Bela sobota:
19.00 – peta sveta maša

Nedelja, 23. april – Bela nedelja
18.30 – slovesne večernice

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...